
Hosted by RTVSLO – Prvi · SL

Pred petdeset tisoč leti so Zemljo poseljevale vsaj tri različne vrste rodu homo. Danes smo tu samo še mi.V dolgi zgodovini razvoja vrste homo sapiens je naš obstoj večkrat visel na nitki, o čemer pričajo tako imenovana genetska ozka grla, vpisana v našo DNK. V našem genskem zapisu so tudi sledi srečanj naših prednikov z drugimi predstavniki rodu homo, z neandertalci, ki so poseljevali Evropo in osrednjo Azijo, ter novoodkritimi denisovci, ki so živeli v vzhodni Aziji. Spoznanje, da so denisovci sploh obstajali, je prineslo šele odkritje leta 2010, ki je temeljito spremenilo razumevanje evolucije človeka.A če je bilo širjenje homo sapiensa po svetu tako učinkovito, pa je po drugi strani trajalo zelo dolgo, precej več kot sto tisoč let, da so se naši predniki sploh odpravili iz Afrike. Na vprašanje, zakaj je bilo temu tako, še nimamo jasnih odgovorov. A tisto, kar danes vemo o razvoju naše vrste in o poti, ki nas je pripeljala iz dolge kamene dobe, vsekakor kaže na to, kako lahko imajo relativno drobne spremembe zelo daljnosežne posledice.Evoluciji homo sapiensa smo se posvetili v tokratni Intelekti v družbi prof. dr. Petre Golja, ki na ljubljanski Biotehniški fakulteti med drugim predava evolucijo človeka, ter arheologa in antropologa dr. Manuela Willa z Univerze v Tübingenu v Nemčiji.Foto: Roke v jami Pettakere, 50 000 pr.n.št., Sulawesi, Indonezija , vir: Wikipedia, javna last, izrez

Zakaj je bilo Američanov, katerih upravičenost do življenja, svobode in zasledovanja sreče je bila v resnici spoštovana, v zgodovini manj od vseh onih, ki teh pravic niso videli drugje kot le na papirju?Ko so se Američani pred 250 leti uprli britanski kroni, so svojo odločitev za osamosvojitev filozofsko utemeljili v Deklaraciji o neodvisnosti, kjer so med drugim zapisali, da smo vsi ljudje enakopravni in da ima prav vsakdo pravico do življenja, svobode ter zasledovanja sreče. To je gotovo smela, revolucionarna misel, ki že dolgo razgibava borce za svobodo, enakost in bratstvo po vsem svetu. Nerodno pa je, da Američanom samim potem ni uspelo ustvariti družbe, ki bi bila zares na ravni idealov, izraženih v Deklaraciji. Zakaj neki ne? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili kulturologa dr. Blaža Kosovela pa antropologinjo dr. Ireno Šumi ter politologa dr. Blaža Vrečka Ilca. Foto: kip Svobode v newyorškem pristanišču (Don Ramey Logan / Wikipedia)

Vse od konca druge svetovne vojne svet bistveno oblikuje ameriški imperializem. Četudi so imele Združene države v Sovjetski zvezi še skoraj pol stoletja pomembnega rivala in niso igrale vloge izključnega svetovnega hegemona, so odločilno oblikovale povojni svet. Še več, s svojo politično, ekonomsko, vojaško, institucionalno in kulturno močjo so dosegle tolikšen vpliv, da se je dejanska ozemeljska zasedba teritorijev, kakršne so se posluževali stari imperiji, pokazala kot tako rekoč nepotrebna. Danes je hegemonska vloga Združenih držav – predvsem zaradi vzpona Kitajske – ponovno pod vprašajem. In vendar se zdi, da koncu ameriškega imperializma ne bomo priča tako zlahka. V tokratni Intelekti se ob bližajoči se 250. obletnici nastanka ZDA zato sprašujemo: kakšna je pravzaprav narava ameriškega imperializma? Na kakšen način so Združene države, ki so dolgo veljale za eno najbolj izolacionističnih držav, zavladale in še vladajo svetu? V živo v studiu Prvega programa so z mano dr. Bogomir Kovač z ljubljanske Ekonomske fakultete, radijski kolega zgodovinar dr. Tomaž Gerden in sociolog dr. Marko Kržan. foto: Pixabay

Svoboda govora, individualizem, potrošništvo kot način življenja in domnevna svoboda, ki s tem pride, tehnološki napredek, filmski način upovedovanja zgodb, kavbojke, hitra hrana, globalna glasbena industrija. Ne da bi omenila državo, sem prepričana, da je večina pomislila na Združene države Amerike. Da je ta globalna velesila vstopila v podzavest in življenje velike večine prebivalcev tega sveta, je posledica večdesetletne sposobnosti prepričevanja z uporabo mehke moči: zaželene cilje v mednarodnih odnosih je dosegla s privlačnostjo in prepričevanjem, predvsem pa brez uporabe prisile ali groženj. Oddajo je pripravila Tina Lamovšek. Sogovorniki:-profesor politologije dr. Tomaž Deželan, predstojnik Katedre za analizo politik in javno upravo ter koordinator doktorskega študija Ameriške študije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani-izr. prof. dr. Mirt Komel z Oddelka za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani-prof. dr. Peter Stanković s Katedre za kulturologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani Foto: Treptower (Pixabay)

Zdravstvo v ZDA funkcionira kot gospodarska dejavnost. Združene države Amerike za zdravstvo namenijo največ denarja na svetu. Kar 18 odstotkov svojega bruto domačega proizvoda (Slovenija približno 9 odstotkov, Nemčija 12). Kljub temu je bilo leta 2024 brez zdravstvenega zavarovanja v ZDA približno 27 milijonov ljudi, na desetine milijonov drugih pa si je zdravljenje zaradi visokih stroškov le težko privoščilo. Kako deluje sistem, ki premika meje sodobne medicine, hkrati pa številne prebivalce in prebivalke pušča brez osnove in optimalne zdravstvene oskrbe? O ameriškem zdravstvu, njegovih prednostih, pomanjkljivostih in o primerjavi s slovenskim sistemom v Intelekti razmišljajo: diplomirani zdravstvenik in reševalec asist. Andrej Fink (MSHS ZDA, UKC Ljubljana) , zdravstvena ekonomistka prof. dr. Petra Došenović Bonča (Ekonomska fakulteta v Ljubljani), pravnik doc. dr. Luka Mišič (Pravna fakulteta v Ljubljani) in strokovnjak za javno zdravje prof. dr. Tit Albreht (NIJZ). Združene države Amerike letos zaznamuje 250 let od podpisa Deklaracije o neodvisnosti, zato ji namenjamo tokratno in še nekaj naslednjih Intelekt. Druga oddaja: Mehka moč ZDA: Ko je nadčlovek ameriški Superman ... TUKAJ Tretja oddaj: Imerializem po ameriško TUKAJ Četrta oddaja: Življenje, svoboda, zsledovanje sreče ... in rasizem v zgodovini ZDA TUKAJ Foto: Fotografija z ulic New Yorka ZDA je simbolična/ Pixabay

Kako vseprisotnost angleškega jezika v naših vsakdanjih življenjih vpliva na naše govorne in pisne kompetence, morda pa tudi na načine, kako mislimo in čutimo sami sebe in svet?V zadnjih mesecih je bilo mogoče slišati kar nekaj ogorčenih pritožb ljudi, ki so med sprehajanjem po ljubljanskih ulicah opazili, da številne prodajalne, restavracije in kavarne potencialnih strank ne nagovarjajo več z napisi v slovenščini – temveč v angleščini. To seveda ni v skladu z zakonom o javni rabi slovenskega jezika, spričo česar potem tudi ni težko razumeti javnega ogorčenja, ki se je dvignilo. Se pa obenem vendarle ni mogoče otresti vtisa, da je problem, na katerega trčimo ob napisih v središču Ljubljane, naravnost minoren v primerjavi z nekim drugim, prav tako z angleščino povezanim trendom, ki ga sicer lahko opazimo v vsakodnevni komunikaciji med govorkami in pisci slovenščine. Pomislimo: dandanes se številni ne dogovarjamo več s prijatelji, da bi skupaj pojedli kosilo, ampak si raje mesedžiramo s frendi za lanč. Podobno se ob večerih ne sproščamo več pred televizijo, ampak čiliramo pred tivijem. In ker nas med delom na računalniku tudi ne priganjajo več neživljenjsko kratki roki za oddajo projektov, temveč za kompom lovimo krejzi dedlajne, se menda lahko vprašamo, ali sredi anglofonega medijskega morja, v katerega smo na temeljito globaliziranem planetu pač potopljeni, sploh še znamo slovensko? Oziroma, rečeno nekoliko manj dramatično pa hkrati najbrž tudi bolj natančno, vprašamo se lahko, kako vseprisotnost angleščine v naših življenjih vpliva na naše govorne in pisne kompetence, morda pa celo na načine, kako mislimo in čutimo sami sebe in svet? Prav to je vprašanje, ki smo ga pretresli oziroma – kot radi rečemo v današnjem, ne nujno najbolj estetskem novoreku – naslovili v tokratni Intelekti. Razmišljati o metamorfozah sodobne slovenščine so nam pomagali dve strokovnjakinji in dva strokovnjaka s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. To so: jezikoslovec in predavatelj na Oddelku za slovenistiko, dr. Marko Stabej, pa mlada raziskovalka na istem oddelku, Ina Poteko, potem prevajalka in komparativistka z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo, dr. Seta Knop, ter, ne nazadnje, sociolog kulture in japonolog, predavatelj na Oddelku za azijske študije, dr. Luka Culiberg. Foto: kolaž je sestavljen iz podob, ki jih je na spletni strani Pixabay objavil David Peterson

Pred 40 leti smo v Sloveniji zabeležili prvi primer AIDS-a, bolezni, ki jo povzroča virus HIV. Bolezen je bila takrat smrtonosna, oseba je umrla hitro, običajno v obdobju od enega do šestih mesecev. Sprva se je HIV razširil med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, in intravenoznimi uživalci drog, prvi primeri so bili tudi pri ljudeh, ki so s transfuzijo prejeli okuženo kri. Učinkovita zdravila so prišla šele desetletje pozneje, v veliki meri tudi po zaslugi aktivistk in aktivistov, ki so v Združenih državah Amerike zahtevali informacije o virusu, oblikovali sporočila o tem, kako se zaščititi pred okužbo, hkrati so tudi glasno pozivali k raziskovanju in razvoju zdravil. HIV/AIDS je po svetu podiral tabuje in predsodke, saj je bil za preprečitev širjenja okužbe nujen pogovor o spolnosti in drogah. Ljudem je bilo namreč treba razložiti, kako se virus prenaša. Okužba z virusom HIV danes ni več smrtonosna, saj obstajajo učinkovita zdravila in dobra preventiva, kljub temu pa letno po svetu zaradi AIDS-a umre 600 tisoč ljudi. Več kot 40 milijonov ljudi živi z virusom HIV, polovica v podsaharski Afriki. 30 milijonov okuženih prejema zdravila, 10 milijonov pa ne. Slovenija je država z najnižjim številom okužb v Evropi in v svetu. V tokratni oddaji Intelekta o vsem tem z gosti. To so Miran Šolinc (Škuc), prim. Evita Leskovšek (Nacionalni inštitut za javno zdravje) in Sebastjan Sitar (Legebitra). Gonoreja in sifilis v Evropi Aids po jugoslovansko? : začetni odziv na AIDS v Sloveniji in Jugoslaviji (1984-1987)

Se bo o vojaških napadih vse bolj samostojno odločala umetna inteligenca? In kako nove zmogljivosti te tehnologije spreminjajo tako vojskovanje kot zagotavljanje miru.V začetku letošnjega leta je spor med podjetjem Anthropic, enim izmed vodilnih ameriških podjetij na področju umetne inteligence, in ameriškim obrambnim oziroma zdaj vojnim ministrom Petom Hegsethom zelo nazorno osvetlil razsežnosti uporabe umetne inteligence za vojne namene ter smeri, v katere se danes usmerja njen razvoj in integracijo. Vztrajanje podjetja Anthropic pri varovalkah, da se njihov model umetne inteligence Claude, ki trenutno velja za najzmogljivejšega na trgu, ne sme uporabiti za nadzorovanje Američanov ter za razvoj avtonomnega orožja, se je namreč izkazalo za nepremostljivo oviro. V tolikšni meri celo, da je Pentagon Anthropic označil za tveganje za dobavne verige, kar je oznaka, ki je bila do zdaj rezervirana za tuja podjetja s tesnimi vezmi z ZDA sovražnimi državami. Še včeraj edini izbrani ponudnik velikih jezikovnih modelov za ameriško administracijo je tako čez noč dobil popolno prepoved sodelovanja z ameriško vlado in z vsemi podjetji, ki z njo sodelujejo. Vsekakor gre za presenetljiv precedens, iz katerega pa lahko jasno razberemo, da je pri razmišljanju o mejah uporabe umetne inteligence v vojni kot tudi pri nadzoru ljudi širše prišlo do pomembnega obrata. Med drugim je postalo očitno, da polno avtonomna orožja niso več potencialna nevarnost oziroma stranpot, ampak vse bolj primarna vizija vojn prihodnosti. Seveda intenzivnejša integracija umetne inteligence za potrebe ameriške vojske poteka že vrsto let. V okviru projekta Maven je na tem področju s Pentagonom sprva – od leta 2017 – sodelovalo podjetje Google, od 2020 pa je vodilni ponudnik tovrstnih storitev podjetje Palantir. Vmes se je zgodila revolucija generativne umetne inteligence, ki je izrazito poenostavila uporabo te tehnologije in odprla vrata za njeno široko integracijo v najrazličnejših smereh, tudi seveda za razne vojaške aplikacije. Ta pospešek se danes nazorno kaže marsikje po svetu, poleg ZDA izrazito tudi na Kitajskem, v Rusiji, Ukrajini, Izraelu in tako naprej. A s široko dostopnostjo zmogljivih modelov umetne inteligence se poleg vojaško tradicionalno močnih držav zdaj povsem nove možnosti za napredne oblike napadov odpirajo tudi manjšim igralcem z najrazličnejšimi ambicijami in nameni, kar utegne v pomembni meri premešati karte moči in razmerij v že tako vse manj stabilnem svetu. Kaj pomeni nova doba umetne inteligence skozi optiko vojaške tehnologije, načrtovanja napadov in zagotavljanja miru, bo v središču današnje Intelekte. Gostje v studiu so obramboslovec prof. dr. Iztok Prezelj s fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani; strokovnjak za umetno inteligenco prof. dr. Matej Kristan s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani ter načelnik sektorja za razvoj zmogljivosti Slovenske vojske polkovnik Jernej Peternel.Foto: Pixabay/Vilkasss

Prihodnost dela, v kateri vse več nalog prevzema UI, je tako tehnološko kot politično vprašanje Človeštvo vodi neusahljiva želja po napredku in razvoju, pri čemer umetna inteligenca postaja eden najpomembnejših dosežkov moderne dobe. Čeprav se lahko strinjamo, da UI prinaša izjemne priložnosti, pa hkrati z zadržkom spremljamo vsa tveganja in etična vprašanja, ki se odpirajo in dotikajo človeškega dostojanstva, delovanja in znanja. Eno pomembnejših vprašanj je, v kolikšni meri bo umetna inteligenca preobrazila ali celo prevzela dele trga dela. Da smo v tem obdobju tehnološkega razvoja, je to neposreden rezultat človeške radovednosti, ustvarjalnosti in vztrajnosti. Kljub prednostim, ki nam jih prinaša – umetna inteligenca je navsezadnje uporabno orodje – pa ne smemo pozabiti na vprašanje nadzora in tudi zavedanja, da umetna inteligenca ne razmišlja namesto nas. Oddajo je pripravila Tina Lamovšek. Fotografija: Pixabay

Ni ostalo zgolj pri zdravljenju sladkorne bolezni in debelosti ter pri hujšanju. Semaglutid in ostala zdravila vse bolj segajo tudi na področja, kjer jih nismo pričakovali. Študije odpirajo možnosti njihove uporabe pri obvladovanju Alzheimerjeve bolezni in odvisnosti od alkohola.Semaglutid in druga zdravilne učinkovine iz skupine agonistov GLP-1 so v zadnjih letih močno zaznamovala zdravljenje sladkorne bolezni in debelosti. A njihov potencial se morda tu ne konča. Raziskovalci si zastavljajo vprašanje, ali lahko ta zdravila vplivajo tudi na možgane: upočasnijo Alzheimerjevo bolezen in pomagajo pri zdravljenju odvisnosti? Kaj kažejo najnovejše raziskave in kje so meje teh obetov? V oddaji Intelekta o tem govorijo prof. dr. Jens Juul Holst, eden od odkriteljev hormona GLP-1 (Univerza v Københavnu), nevrologinja prof. dr. Milica Gregorič Kramberger (UKC Ljubljana), psihiatrinja asist. dr. Mirjana Radovanović (Psihiatrična klinika Ljubljana) in kirurg Gregor Kunst (Splošna bolnišnica Slovenj Gradec). Foto: Simboličen prikaz človeka s prekomerno telesno težo in prikaz strukture semaglutida (agonist GLP-1), ki je zdravilna učinkovina v nekaterih novih zdravilih za sladkorno bolezen in zdravljenje debelosti/ Pixabay, WikiCommons Semaglutid in GLP-1: preboj v zdravljenju debelosti kot ga vidi patofiziolog TUKAJ Razširjen seznam možnih neželenih učinkov semaglutida in nekaterih drugih agonistov GLP-1 ter za povzetek glavnih značilnosti teh zdravil. Centralna baza zdravil TUKAJ