Podcast
Ocene
Hosted by RTVSLO – Ars · SL
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
89episodes
Episodes
Newest firstAll episodes
Boris A. Novak: Proslavljanja in poslavljanja
6d ago00:04:23Tap to summarizePiše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Zbirka esejev Borisa A. Novaka Proslavljanja in poslavljanja je velikanska knjiga z ogromnim zvrstnim razponom. Čeprav gre, kot piše v podnaslovu, za »osebno- in literarnozgodovinske eseje«, teksti izrazito preizkušajo fleksibilnost te že izvorno fleksibilne polliterarne zvrsti. Dvainštirideset esejev, ki so obenem refleksije, pesmi, zgodbe, nekrologi in celo avtonomne literarnovedne študije, je razdeljenih v osem tematskih sklopov. Zaradi dolžine zbirke je smiselno predvidevati, da jo bo večina bralcev brala po koščkih, zaradi premišljene in elegantne strukture pa jo bodo lahko motrili tudi bolj celostno, kot organsko zaključeno enoto. Posebej je zanimiva prav njena struktura. Čeprav naj bi bilo to z vidika tega, kako zadnjih nekaj stoletij dojemamo literarnega avtorja, samoumevno, je treba poudariti, da je sintezni princip kompleksne knjige sam Boris A. Novak. Avtor pogosto citira svoje pesmi in druge umetniške projekte ter obračunava s svojimi spomini in starimi nasprotniki. To nenehno vračanje k avtorju bi bilo lahko moteče, če ne bi imelo pomembne funkcije. Opominja namreč, da so raznovrstne čustvene lege, življenjske in profesionalne vloge, na koncu pa tudi kraji in ljudje, ki jih srečujemo v knjigi, zlepljeni v isto osebno zgodovino. Zdi se, kot da Novak s tem še enkrat poskuša odgovoriti na vprašanje, ki si ga je zastavil v prvem delu svojega velikega dela, epa Vrata nepovrata: »Zares, kdo sem sploh jaz, ki sem bil vsi ti ljudje?« Zbirka je ponovitev istih zgodb in s tem iste zgodbe. Če bralec Proslavljanja in poslavljanja bere vzporedno z epom, se mu odpre možnost, da še okrepi učinek, ki je, kot je nekoč zapisala pesnica Anja Grmovšek Drab, posledica »mnogokratnosti« zgodb. Pesnik s tem, ko k zgodbam pristopa z različnih smeri, razblinja iluzije, da lahko osebe in izkušnje, navsezadnje pa tudi samega sebe spoznamo naenkrat in do konca. Eseji, ki jih skupaj držijo ponavljanja in sam Novak, imajo tudi jasno smer. Kot je avtor izpostavil v več promocijskih nastopih in izjavah, scenarij zbirke napoveduje že naslov. Proslavljanja se počasi iztekajo v poslavljanja, dnevnike odhajanj in žalostinke. Zbirka se proti koncu tudi zvrstno zoži in na zadnjih straneh ostanejo samo še pesmi. Novak se tako kljub raznovrstnim inkarnacijam, v katerih smo ga spoznali skozi zbirko, dokončno le potrdi kot pesnik. To je tudi edina eksplicitna in povsem samozavestna samooznaka, ki jo srečamo v prejšnjih delih knjige. Pesnik vse ponavljanje, eruditsko gostost, sklice, obračunavanja, tragične zgodbe, vse težko obvladljive elemente, nad katerimi bi bralec lahko potencialno obupal ali se v njih izgubil, na koncu vsaj literarno pomiri. Poslavljanja se v skrajni točki zapognejo v proslavitev moči literature oziroma pesništva. Rekli bi lahko, da je avtor gledal dovolj daleč in dovolj široko. Pred morebitnimi obtožbami pretirane vpletenosti v svoj izdelek ga rešujejo očitno iskrena naklonjenost do prijateljev, navdušenje nad umetnostjo ter bogata in geografsko široko razprostrta osebna zgodovina. Knjiga vztrajno niha med avtorjem in raznovrstnimi oporokami, ki so mu jih zapustili bližnji in daljni, ljubi in neljubi sopotniki. Skupaj z avtorjem je zato v esejih vseprisotno tudi marsikatero drugo življenje, zaradi teh spremljevalcev pa niti zanj niti za bralca ni bojazni, da bi ostala sama.
Transcribe →Pia Prezelj: Bili smo trije
6d ago00:07:13Tap to summarizePpiše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Kakovosten in umetniško prepričljiv roman Pie Prezelj Bili smo trije je drugačen od romanov, ki pri nas izhajajo v zadnjem času. Ne gre za to, da bi moralizirali ali se skušali držati togih vrednostnih meril, temveč kratko malo za to, da je napisan čustveno ter brez vulgarnosti in dopolnjevanja z angleškimi besedami. Avtorica zna marsikaj že znanega povedati na nov in izviren način. V tretji osebi ednine razgrne pretresljivo zgodbo o iskanju naklonjenosti, sprejetosti in premagovanju tistega, kar je literarne like zaznamovalo v preteklosti. Protagonistka Olga, ženska v petdesetih letih, po poklicu fotografinja, brska po svoji preteklosti. Hoče izvedeti, kaj se je zgodilo ob njenem rojstvu. Zakaj je življenje preživela pri posvojiteljih? Jo je mati oddala? Jo je zapustila? Ji je dala vsaj ime? Naključja pripomorejo, da se sreča s polbratom Theom in maminim ljubimcem Jakobom. Odpotuje na oddaljen otok na severu. Pisateljica ne pove natančno, kje se vse skupaj dogaja in v katerem jeziku se protagonisti pogovarjajo. Pa saj to sploh ni pomembno. Poglavitno je, da iščejo pot drug do drugega in se skušajo zbližati. Pri tem jih kot posebno določilo povezuje spomin na pokojno Olgino mater, pravzaprav žensko, ki jo je rodila. Olga si zastavlja nova in nova vprašanja. »Je prišla? Po kaj? Vprašanje si je v mesecih pred tem zastavljala znova in znova, ga preobračala, razpirala, a bolj ko se je spraševala, kaj naj bi našla na otoku, ležečem tam nekje na severu, celino oddaljenem od nje, huje je postajalo. Toda vedela je, da mora iti.« Pisateljica menjava prizorišča in dialoge. Po zbliževanju Olge in Thea se v pripoved vplete materina življenjska zgodba, v kateri je mogoče izvedeti, da ni bilo čisto tako, kot je predvidevala zapuščena hči. Olga pestuje svojo bolečino s težo nečesa, kar se nikoli ni moglo uresničiti, toda tudi njena mati je spoznala, kaj sta trpljenje in nemoč, ter začutila, kako se lahko življenja mladega dekleta polastijo drugi ljudje, starši ali kdorkoli že. Izkaže se, da vse skupaj sploh ni črno-belo. Ljudje bi si morali vsaj malo prizadevati, da bi se vživljali drug v drugega in se skušali razumeti. Zgodijo se čarobni trenutki, ko so se zbližajo, potem se v hipu spet oddaljijo drug od drugega, morda tudi zato, ker vsak postavlja sebe pred ostale, saj je prepričan, da je njegova bolečina največja. »Morala je izvedeti, izvedeti nemudoma, a ne zato, da bi ji spričo tega nato laže odpustila, pač pa da bi se veter, ki je pihal skoznjo in jo razdiral, naposled in enkrat za vselej polegel.« Pia Prezelj nas mojstrsko vodi skozi čas, ki ga doživljajo literarne osebe. V strnjenem slogu in estetsko subtilno razkriva njihove občutke in nakazuje tudi tisto, kar skušajo skriti drug pred drugim. Slog je delno lapidaren, delno pa prepreden s čudovitimi metaforami, zlasti kadar pisateljica opisuje naravno dogajanje na otoku, kamor se odpravi, da bi kaj izvedela o materi in tudi sami sebi. Narava je nepredvidljiva, morje tudi nevarno, megla pa tu in tam tako gosta, da se samotni sprehajalec lahko izgubi v njej. Jakob je že v letih in prav njemu se zgodi, da se med tavanjem utrudi in ga morajo otočani poiskati. K sreči ga najdejo in potem si z Olgo izmenjata nekaj naklonjenih besed. Že prej sta našla pot drug do drugega. Pisateljica zna dogajanje prikazovati s posebno notranjo napetostjo, tako da se med branjem začnemo bati slabega razpleta. Kdo sestavlja trojico, ki je navedena v naslovu? Morda Olga, Theo in Jakob, pisateljica pa razkrije, da so to Olgina mati, njen fant in nerojeni otrok. Kako bo resnico, kakršna koli že je, sprejel ta fant? »Jo prezira? Mu je odleglo? Ni vedela, kako naj mu pojasni, da ji je kljub trudu spodletelo, kako naj mu pove, da jo je izdolblo, izpraznilo, da nima več od kod jemati, da mu nima česa dati. Tam, na zadnjih sedežih razgretega avtomobila, jo je tolažilo le eno: za kratek hip so bili trije.« Pesnica, pisateljica, etnologinja in kulturna antropologinja Ana Svetel v spremni besedi primerja roman Bili smo trije z avtoričinim nagrajenim prvencem Težka voda in v obeh delih odkriva pripovedni minimalizem. Ugotavlja, da so človeške zgodbe in situacije tako usodne in težke kot tudi drobne, rahle in upovedane z obilico praznega prostora. Namesto slikanja umeščenosti v tok zgodovine in družbe je videti, kot »da lebdimo v občutenih prostorih, tipajočih srečavanjih, krhkih slutnjah in zlasti v obilici samote, celo osamljenosti«. Pia Prezelj je po mnenju Ane Svetel v svojem pisanju poetična in ekonomična hkrati. Osrednja tokova pripovedi, prostorski in odnosni tok, se na poetičen in impliciten način stakneta. Za konec je treba reči, da ni brez pomena, kaj o svojem novem romanu pravi avtorica. Na predstavitvi knjige Bili smo trije je povedala, da gre med drugim za sorodstveno razmerje ter hkrati za tekočino odsotnosti in občutek manka. Vsi ljudje imamo občutek odsotnosti nečesa in iščemo dom, poraja se nestabilnost resnice. Pia Prezelj, ki opravlja novinarsko delo, je bila tudi fotografinja in se po svoje, kot pravi, v novem romanesknem delu pokloni fotografom. Brez velikih besed je treba srečanje z romanom Bili smo trije skleniti, da je kratko malo lep in čustven v dobrem pomenu besede, liričen in v marsičem tudi čudovito skrivnosten. Ni me sram priznati, da sem prvič, odkar sem brala roman Ringlšpil pisatelja Franja Husama Najija, jokala. Lepota, umetniškost in globina izpovedi lahko privabijo tudi solze, čeprav si domišljamo, da smo razumni, kritični in primerno zadržani ljudje.
Transcribe →Jože Štucin: Matador in ljubica
6d ago00:06:40Tap to summarizePiše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Po zbirkah Mrak in zarja, Bela čaplja in Marš na Soči, ki so izšle v zadnjih treh letih, je pred nami nova pesniška zbirka Jožeta Štucina, tolminskega pesnika, pisatelja, recenzenta in pedagoga, ki je pred štiridesetimi leti začel svoj pesniški opus s prvencem Ritem zavesti. Tudi v zbirki Matador in ljubica se posveča minevanju, soočanju s samoto in neizogibnim koncem, za protiutež pa so mu mladostniška norčavost, jeklen libido in blagodejno utripanje narave, s katero se zliva v svojih zaznavah in spominih. Že v prvi pesmi je osrednji motiv samost, ki lirski subjekt posrka v ljubezen, da dve samoti postaneta “samo ti za mene in samo jaz za tebe”, medtem ko v pesmi imam moč biti pravi, da se mu še ne ljubi umreti in da je glavno to, da “miga in da rojeva besede iz glagola biti”: “vsebine terjajo pomožnost, / noben glagol ni poceni. / glagol biti je pa sploh drag, / celo precenjen. // se mi zdi.” Pesmi s filozofsko tematiko, v katerih se lirski subjekt sprašuje, kaj pomeni biti, misliti oz. ne-misliti ter toniti v nič, se prepletajo s pesmimi, v katerih se motiv narave združuje z zanimivimi fizikalnimi ugotovitvami in ljubeznijo. Tako v pesmi z naslovom gravitacija z izbranko lebdita nad tlemi in po pristanku iščeta drug drugega “… kot regratovo padalce, / kot meniškov puh, / kot cekinček v januarju, / kot orion na nebu. // lebdiva / in se iščeva / na tleh.” Užitek je brati pesnika, ki z besednim minimalizmom pričara občutje (v eni izmed pesmi se celo razglasi za diplomiranega krotilca čustev), pri tem pa ves čas ohranja občutek za povzemanje oz. centriranje palete najrazličnejših čustev in tudi za njihovo prizemljitev v danem času in prostoru. Za to pa je potrebna samozavest, ki jo je Štucin pridobil med ustvarjanjem in nenehnim precejanjem besed skozi pesniško sito, za katero že od nekdaj velja preprost slogan Manj je več. Tudi ko se v pesmi molčečnež zgraža nad tem, da postaja jezikav kot “starec, ki so mu med strahovlado odrezali jezik”, se zave pristne povezave med jezikom, molkom in nezmožnostjo ubeseditve žalosti, ki preveva svet, ki se nikoli ne more do konca izpovedati. V pesmi dva jezika se loteva raskavosti rovtarskega narečja, ki se ne pusti zgladiti – v čemer vidi njegovo lepoto in vrlino. V pesmi traktat pa se po drugi strani pozabava na svoj račun, ko se zave, da je, ko piše, “v bistvu nepismen, / ko ne pišem, / me pa ni.” Na več mestih se Štucin poigrava z zvenom in pomenom besed, včasih se zdi, kot da pred bralcem uprizarja otroško izštevanko, ki jo diktira sozvočje besednih izrazov. Taka sta naslova pesmi dih, dah, duh in uvod v pesem mata hari, v kateri se pozabava z besedo mati: “v vseh nas je mati, / matka, / mot, / mata, / mumija, / mama.” Stil pisanja je jasen in luciden, na trenutke norčav in ludističen, da ima bralec občutek, da spremlja igro žrebička, ki se vsakič znova z zadoščenjem zaletava v ista vrata. Skozi zafrkantske pesmi pa se vije rdeča linija samote, eksponentnega zbliževanja z Drugim in zavedanja bližine smrti oziroma umiranja. V pesmi na dotik zapiše nadvse subtilne verze: “na dotik sem spoznal, / da so dotiki na svetu / edina vez z drugim, / edino upanje, / da nisi samo utrinek samega sebe / v brezmejnosti vesolja. // da za hip nisi sam.” To globoko izpovedno misel pa že čez nekaj strani spreobrne pesem z naslovom posmrtni produkt, v kateri se pesnik ironično sklicuje na to, da vsi končamo v salonu iste franšize, ki nam izstavi račun za “bivanje” v mrtvašnici: “slogan iz oglasa: / jupidu, podtalno je polno življenja! // besedilni korpus: / na koncu se združimo vsi v enega, / v salonu iste franšize. // cenik: / kripta 100, / plastični venček 20, / umito telo 50, / drenaža v grobu 11, / ciljna odprtina, izkop, 200, / maskara 30, / počesana preča – gratis.” Tako kot se Štucin zabava med pisanjem svojih pesmi, tako se njegov smisel za humor in ironijo hitro prenese tudi na bralca. Skupaj z njima pa tudi slutnja politične nekorektnosti ... V pesmi matador in ljubica že s prvim verzom pove, da si je vedno želel zaklati bika, in sicer v sodobni gladiatorski areni ob vzdihovanju ženske, ki bi trepetala za njegovo življenje in za iniciacijo v zrelost. V pesmi čakajoč na jazz imenuje to zvrst glasbe kosmata muzika, “nikoli obrito mednožje, / ki reže svet / na zamorce in druge.” Pesniško nagovori tudi pisatelja Tomaža Kosmača in pisateljico Natašo Kramberger, do katere goji prav posebno občudovanje: “Kmetica ima potencial / ubeseditve, / prekleto res, / jaz pa dosegam / potencial / majske ledenke, / ki z enim kosilom ponikne / v črkovni kompost.” In res bi bil najbolj ustrezen naziv za Štucinovo pesnikovanje prav črkovno kompostiranje. Med branjem pesniške zbirke Matador in ljubica imamo namreč nenehno občutek, kot da prekopava plasti svojega nezavednega v iskanju najbolj plodnega humusa, s katerim bi pognojil semena samote, ki iščejo dotik neba in solzo navdiha.
Transcribe →Ljubezen boli
1w ago00:03:27Tap to summarizeSramežljivi in neizkušeni Colin živi pri delavskih starših v angleškem predmestju, ki nimajo težav s sprejemanjem njegove homoseksualnosti. Mati mu celo uredi zmenek v lokalnem pubu, kjer prepeva v kvartetu s svojim očetom. Toda Colin se zagleda v skrivnostnega, postavnega motorista Raya, s katerim se spusti v burno razmerje dominacije in podrejenosti. Zelo hitro se tudi preseli k Rayu, kjer postane njegov služabnik. Molčeči Ray bolj skrbno razporeja vsakodnevne naloge kot odmerke pozornosti in naklonjenosti, ki jih namenja Colinu, in precej dolgo se zdi, da ta nenapisani dogovor ustreza obema … Ljubezen boli, celovečerni prvenec avtorja mlajše generacije Harryja Lightona, je požel navdušenje lani v Cannesu, kjer je prejel tudi nagrado za scenarij v sekciji Posebni pogled. Izvirni naslov Pillion je izraz za sovoznikov sedež na motorju, v prenesenem pomenu pa tudi za vlogo podrejenega v gejevskem odnosu. Čeprav promocijska besedila opozarjajo na eksplicitne in sadomazohistične prvine, gre v bistvu za pretanjen psihološki esej o nadvladi in podrejenosti v ljubezenskem paru, o bolj in manj izkušenih osebah, o karizmatičnih posameznikih in »sivih miših«. Pa tudi o iskanju lastnega jaza, pristnosti oziroma identitete. Dogajalni čas je avtor iz 70. let v izvirnem romanu prenesel v sodobnost. Odlika filma je v tem, da ne zdrsne v poskus šokiranja, obsojanja ali senzacionalizma. Niti se ne posmehuje umirjenosti in utirjenosti predmestnega življenja in običajnega zakona, kar je pogosto lahka tarča satire, niti ne poveličuje robnih spolnih ali partnerskih praks. Kot uči psihoanaliza, nelagodje in zagate najdemo povsod … V enaki meri kot za scenarij, bi si Harry Lighton zaslužil tudi nagrado za režijo, od zasnove posameznih prizorov, ki nikoli niso čisto predvidljivi, do izjemne izbire in odličnega vodenja predvsem glavnega igralskega dvojca, Harryja Mellinga, ki deluje kot srnjad v soju žarometov, in nevarno skrivnostnega Alexandra Skarsgårda. Očarljivo izvirna je tudi uporaba glasbe Erika Satieja oziroma njegove Gymnopédie. Če pogledamo širšo sliko, mimo eksplicitnih prvin, gre – in to mislim brez ironije – pravzaprav za romantično melodramo. Film Ljubezen boli je globoko humano raziskovanje človeškega čustvovanja, in pravzaprav film o tem, da je težko zdržati v dosledni transgresivnosti. V tem je obenem podoben in različen od pisanja oziroma radikalne filozofije Markiza de Sada. In film se razplete celo v konservativno potrditev ljubezni oziroma nujne konstrukcije para, ki morda ni čisto običajen, spet pa ne tako zelo različen od obrazcev melodram, ki jih prinaša glavni kinematografski tok … Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Bernard Stramič. Iz oddaje Gremo v kino.
Transcribe →Slavenka Drakulić, Dragan Popović, Nedžad Avdić in drugi: Izgubljanje človeškosti {žalostne skrivnosti Srebrenice}
2w ago00:01:30Tap to summarizeJulija 1995 so politične, vojaške in policijske strukture bosanskih Srbov zagrešile genocid nad Bošnjaki v Srebrenici. Predstava, ki je nastala v sodelovanju s Cankarjevim domom, poskuša ponuditi uvid v izvedbo zločina, ki so ga zagrešili bosanski Srbi, ter v načine njegovega poznejšega razkrivanja in prikrivanja. Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedil: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Dramaturgija: Nika Korenjak Glasba: Sašo Vollmaier Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Kostumografija: Ina Ferlan Dokumente bral: Ivan Lotrič Gestus dr. Valentina Inzka, Visokega predstavnika OHR za Bosno in Hercegovino {2009-2021} Jezikovno svetovanje: Barbara Rogelj Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Igrajo: Ana Pavlin, Barbara Ribnikar, Jana Menger, Svit Stefanija, Gregor Čušin, Gregor Podričnik, Gal Oblak, Mario Dragojević, Tjaša Bucik, Gregor Luštek, Sašo Vollmaier/Manca Udovič
Transcribe →Nina Dragičević Nemogoče
2w ago00:05:23Tap to summarizePiše Anja Radaljac, bere Jure Franko. Hibridno delo Nemogoče Nine Dragičević je bilo pred kratkim nominirano za Cankarjevo nagrado in kritiško sito, ampak četudi je nominacija namenjena natanko tej knjigi in četudi avtorica v njej zapiše, da se ničesar ne boji bolj kot komisij za nagrade na področju kulture, k čemur se bomo še vrnile, je za pričujočo knjigo morda bolj ključno, da se vprašamo, ali se spomnimo, katere avtorice so bile za isto nagrado nominirane lani. Pa leto pred tem? Kaj se je zgodilo z besedili avtoric, ki so bile nominirane? Se je njihova življenjska doba podaljšala? Ko Nina Dragičević zapiše, da se prav ničesar na svetu ne boji bolj kot nagradnih komisij, se to morda na prvi pogled zazdi zaznamovan strah – posebej, ker zapiše, da se prav ničesar ne boji bolj, toda svoj strah pojasnjuje z obrazložitvijo, da ti ljudje odločajo o življenjih drugih ljudi. Poklici, kjer ljudje odločajo o življenjih, imajo v družbi poseben status, Nina Dragičević pa s to izjavo opozori, da je podeljevanje je pomemben del recepcije umetniških del, pa tudi eden ključnih korakov do možnosti, da nek opus postane kanoničen – da preživi svojo avtorico. Šele v zadnjih letih se je stanje na področju podeljevanja literarnih nagrad izboljšalo in so avtorice zastopane v podobnem številu kot avtorji – pred manj kot desetletjem je bilo popolnoma običajno, da so bile avtorice praktično nezastopane. Za delo Nemogoče to ni nepomembno, saj – v najširšem pomenu – obravnava prav problem nereprezentiranosti ženskih umetnic na »sosednjem«, glasbenem področju. Obravnava pojav skorajda popolne neznanosti skladateljic v zgodovini slovenske glasbe, pri čemer pa se literarno izrazito hibridno delo (v njem najdemo elemente esejistike, poezije in proznega leposlovja) nenehno navezuje na sodobne kontekste. Kadar ponudi primer spregledanosti v preteklosti, nemudoma pokaže, da se do danes marsikaj ni spremenilo, recimo da se ženske avtorice še danes občasno naslavlja samo z imeni, in ne tudi s priimki, ali da se, ko na sodobnem literarnem dogodku govorimo o pesnicah nekega obdobja, še vedno pojavi medklic, ali so bile enako dobre kot njihov moški sodobnik. Delo Nemogoče v svoji zvrstno raznoliki pisavi pravzaprav pomeni zasledovanje nečesa, kar je praktično nemogoče zasledovati: najti podatke o umetnicah, o katerih obstajajo recimo samo zelo ozki tehnični življenjepisi s skopimi podatki, v katerih izvemo več o moških v življenju avtoric kot o njih samih. Najti je mogoče podatke o umetnicah, ki so bile, četudi so prišle do medijskih omemb, poklicno napačno navajane, denimo kot pevke ali instrumentalistke, in ne kot skladateljice. Ali pa podatke o umetnicah, ki so bile izpuščene tudi iz zgodovinskih pregledov področja in o katerih je kritik in novinar Urban Leskovar v svoji kritiki knjige Nemogoče za revijo Sodobnost zapisal, da sploh ni vedel, da obstajajo. Pomembno pri tem se zdi, da Nina Dragičević ne jemlje svojih primerov sistemskega zmanjševanja pomena dela ženskih umetnic zgolj iz časa, ko je res še veljalo, da so ženske skladateljice v zgodovini odsotne v veliki meri zato, ker niso imele dostopa do izobrazbe, ki bi jim to omogočila, in so bile primorane bivati v zgolj zasebni sferi. Nekateri primeri so še globoko iz druge polovice dvajsetega stoletja. In Dragičević pri tem opozarja, da je akademska sfera tudi v tem obdobju ostajala v veliki meri gluha za skladateljice in njihova dela; kljub temu da so postajale vidnejše in da je izobrazba postajala dostopna zanje, jih je spregledovala recepcija. In seveda je to pomenilo odločanje o njihovih življenjih, kot navaja opomba glede žirij, odločalo je o ustvarjalnosti velikega deleža prebivalstva, ki je bilo preprosto izbrisano. Deloma je bil ta problem zmanjšan v popularni glasbi, saj so bile tamkaj tudi ženske navajane kot skladateljice, ampak hkrati so bile navajane tudi kot frajle in kot predstavnice nežnega spola in pomembno je bilo, da so premogle seksapil, kot je denimo izjavil Ivan Novak, češ da je bila Anja Rupel dobra pevka, ki je imela tudi ves seksapil, ki ga je zahteval neki njihov komad. Se pravi: ali so bile nezaznavne ali pa so bile zaznavne prek spola. In ne – to ni nekaj, kar je omejeno na področje glasbe ali poklic skladateljic. O tem piše Nina Dragičević v knjigi Nemogoče, ki je navsezadnje tudi knjiga o tem, kako naj umetnica biva z zgodovino in sočasno recepcijo svojih del in del svojih kolegic.
Transcribe →Sandi Radovan: Koda
2w ago00:09:24Tap to summarizePiše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ana Bohte in Jure Franko. Sandi Radovan je arhitekt, oblikovalec, fotograf in slikar. Kot oblikovalec in fotograf je avtor celostne podobe založbe Hiša poezije, njenih knjižnih izdaj in revije Poetikon. S pisanjem se je začel intenzivneje ukvarjati leta 2013 in v reviji Poetikon objavil svojo cikel Resničnostni šov. Pri Književnem društvu Hiša poezije je nato izšla obsežna pesniška zbirka Tujec pred vrati (2015), pri kateri je njegov oblikovalski del izrazito dominanten, tako z atraktivnim belo-rdečim posegom v črno naslovno stran kot z izmenjujočo se tipografijo in velikostjo posameznih črk, prepletajočo se vizualno zgradbo posameznih pesemskih besedil, praznin in številk skozi vso zbirko. Rad ima preproste stvari, lepoto vidi v nepopolnosti, kakršni so tudi njegovi zapisi – preprosti in nepopolni. Tega, kar piše, sam nima za poezijo. Tudi drugo pesniško zbirko Koda (2015–2025) sestavljajo lirični fragmenti misli in občutij, zapisani neposredno, brez predhodnega razmisleka o končni literarni obliki. Osredotoča se predvsem na vsebino, sporočilo in energijo zapisa, temu primerno je tudi minimalistično oblikovanje notranjosti s krhko tipografijo in čisto belino strani brez večjih oblikovalskih posegov. Ovitek zbirke Koda že na črni naslovni strani asketsko vabi zgolj z veliko QR kodo, obdano z nevsiljivo rdečo obrobo. V notranjosti se črna koda pojavi osemkrat med štirimi poglavji, število osmih manjših kod se smiselno ponovi na strani, kjer je s fotografskim portretom in kratko biografijo predstavljen avtor zbirke. Poezija za Sandija Radovana ni projekt, ki bi se ga lotil z vnaprej jasno idejno zasnovo, ampak je vdor neznanega. Je kot sanje, ki jih ne moreš načrtovati ali ujeti v mrežo logike. Kot pesnik izklopi svojo profesionalno naravo, ko preide v drug medij. Vpliv arhitekta in profesionalnega oblikovalca v njegovi poeziji ni bistven, čeprav sestava in izjemno premišljeno oblikovanje obeh zbirk kažeta na to. Njegove pesmi so izrazito organske in čustveno neukročene. Njegova poezija deluje neposredno, ne podreja se vnaprej določeni formi ali strogi gradnji verzov. Namesto reda si dovoljuje emocionalen kaos, ki je vse prej kot urejen ali simetričen. Je neposreden, njegovi verzi delujejo, kot da so zapisani v trenutku, brez olepšav, ki bi jih pričakovali od nekoga, ki se ukvarja z estetiko prostora. Pesmi ne gradi, temveč izpoveduje, kar briše sledi njegovega osnovnega poklica in v ospredje postavlja zgolj ranljivega človeka. Pesmi so različno dolge – čisto kratke trivrstičnice ali dvostranski zapisi v prostem verzu, ki ne odsevajo notranje fragmentarnosti, pač pa življenjsko preizkušenost in zrelo pesniško domišljenost. Branje zbirke deluje kot pogled v dnevnik, kjer je lirski subjekt ranljiv, kar pri bralcu vzbuja močno empatijo. Pesmi v zbirki Koda se ukvarjajo predvsem z iskanjem stika, tako ljubezenskega kot čisto filozofskega, v nekatere verze sta vtisnjena nemir in paradoksalnost bivanjskih razsežnosti. Motivi so zelo različni, od fizike, astronomije do naravnih pojavov, od podobe konca sveta, kakršnega poznamo, in kozmičnega sevanja do vsakdanjih reči. Sprehodov v dežju, hipov dvoma in strahu na točki oklevanja, medtem ko lirski subjekt sega tja gor, in se tam spodaj spodmikajo tla. Pesem Skrivališča predstavlja neizbrisen spomin, ki se zapiše brez pesnikove volje. »Vse je nekako nad teboj, v glavi, obkroža te z vseh strani, vgrajeno vate, kot trdi disk, ki beleži podatke, navidezno neizbrisljive in večne.« Ta tehnološka metafora za pesnikov notranji arhiv poudarja težo preteklosti in tog sistem, ki kljubuje navidezni prepuščenosti naključju v drugih pesmih. Lirski subjekt tako ne ustvarja pesmi na novo, temveč le razkriva že shranjene izkušnje iz svojega trdnega, notranjega 'skladišča'. Vsakdanji predmeti nosijo zgodbe. Intimne, družbene, večne. Humorne in razposajene. Vračajo se v preteklost, ponujajo duhovno sedanjost, zbudijo nežnost, so ljubezen. Tudi bolečini in vsemu okoli nje ne more zares pobegniti. V pesmi Čopič je navzoč eden dokazov, da se Radovan pri pesnjenju popolnoma odpoveduje nadzoru, načrtovanju. Če bi pesem pisal arhitekt v svoji profesionalni vlogi, bi verjetno pisal o smeri, namenu, kompoziciji ali strukturi poteze. Lirski subjekt pa naredi ravno nasprotno: ne vodi čopiča, ampak mu dopušča naključno in ne funkcionalno sled. Trenutni gib je osvobojen forme, nima vnaprej določenega cilja. Pesem slavi organski, nepredvidljivi del ustvarjanja, ki je v arhitekturi razumljen kot napaka ali šum, v poeziji pa kot čista resnica. Poezija mu ne služi za gradnjo struktur, ampak za opazovanje, kje se beseda ustavi sama od sebe. Pesnik ne ve, od kod je prišla Pesem, kje jo je našel, ne koga je v sanjah objela (Pesem Pesmi): »Nekje med tu in tam, neopazno, nežno, sredi labirinta besed, nekje v vmesnem času in prostoru, mimobežno, kot da se ni zgodilo in se ne bo nikoli več.« Če bi bil v pesmi prisoten arhitekt, bi poznal izvor, konstrukcijo in namen, vedel bi zakaj stoji zid in od kod pride svetloba v prostor. Nenaslovljena trivrstična pesem na koncu knjige – »Te tri vrstice / sled obledele tinte / vse kar danes imava« – ni načrt, ki bi kljuboval času, ampak nekaj, kar bledi, izginja in je minljivo. Nič ni fiksnega ali trajnega. Ta podoba je vrhunec iracionalnega. Arhitektura je budnost, natančnost in materija, trivrstična pesem pa je prikazana kot nezaveden, intimen gib duše, ki se zgodi neodvisno od pesnikove volje. Lirski subjekt ne nastopa kot mojster, ki obvladuje prostor, ampak kot posrednik, ki zgolj beleži sledi nečesa, kar je minilo. Ta neposvečenost v popolno formo jezika je pravzaprav njegova največja izrazna moč, saj dovoli pesmim, da živijo svoje življenje, ne glede na to, kako in kdaj jih je zapisal in kako jih je razvrstil v knjigi. Pesniška zbirka Koda ima štiri poglavja z različnim številom pesmi in različnih dolžin: Dihanje, Skoraj vse naenkrat, Prehodi in Zadnja stran. Na poti desetletnega pisanja in iskanja svoje izreke je Radovan dosegel tiste zadnje besede, s katerimi v pesmi Ni res na zadnji črni strani končuje svoje pesniško sporočilo: »… ampak ti povem / tu ni nobenega ovinkarjenja / ni res, da sem spet zaspal z odprtimi očmi / tu ni slepe ulice / ni res, da sem se ljubil s stotimi ženskami / in z vsako stokrat / tu smo vsi ranljivi / ni res, da sem ljubil nekoč / in bom ljubil spet / tu je konec poti // kamorkoli se obrnem / karkoli ustvarjam / in vse, kar zrušim / vse to ni res / ni res, da zdaj grem / in vse je res / to ti povem.« Sandi Radovan kot pesnik svet opazuje z vsemi značilnostmi časa, v katerem biva. Njegova poezija ni v nasprotju z relativnimi občutenji, poglobljenim dojemanjem sveta in notranjimi kontradikcijami sodobnega človeka. Četudi črpa iz zgodovine spomina (nekaj pesmi ima v naslovu tudi datum), iz položaja, ki simbolizira premor, umik in prostor za drugačen pogled, vendarle dojema poezijo kot skrajno resno, intimno in celo telesno izkušnjo, kot pristen, drhteč izraz resnice, ki je primerljiv z ljubezenskim zanosom.
Transcribe →Lucija Mirkac Fortin: Petrihorion
2w ago00:06:54Tap to summarizePiše Miša Gams, bereta Ana Bohte in Jure Franko. Lucija Mirkac Fortin, profesorica slovenščine na Gimnaziji Ravne na Koroškem, je pesnica, pisateljica, kantavtorica in vsestranska kulturna delavka slovensko-poljskih korenin. Literarno deluje na več področjih – objavlja v literarnih revijah, je tekstopiska, piše spremne besede, režira drame in muzikale, organizira delavnice kreativnega pisanja, pri gledaliških uprizoritvah deluje tudi kot kostumografinja, scenografinja, igralka in glasbenica, ki je med drugim uglasbila okrog sto svojih pesmi in še bi lahko naštevali. Po pesniški zbirki Asimptote je pred nami roman Petrihorion, ki opisuje odisejado različnih glavnih junakov, med katerimi sta v ospredju neimenovana protagonistka in protagonist, ki se asimptotično približujeta drug drugemu, ne da bi se v resnici dosegla. Roman, ki ima v podnaslovu napis Ker srečata se lahko samo na bregu, se spopada z apokalipso na več ravneh, ob tem pa ga prevevajo številni poetični detajli, ki jih motrijo filozofsko navdahnjeni junaki tako rekoč iz prve perspektive. Čeprav roman, ki je razdeljen na dvanajst poglavij in tri večje tematske sklope, nima jasno začrtane pripovedne linije v smislu klasično razdelane zgodbe, temveč ga lahko beremo kot zaporedje dnevniških refleksij, kratkih zgodb ali črtic, lahko v njem razberemo krožno strukturo in osrednji motiv zbliževanja med subjektoma, ki se iščeta na različne načine, medtem ko njun breg v povodnji vse bolj izginja. V prvem sklopu z naslovom Plavati v horizontalo se nahajajo Zapiski nekega muholovca, ki preučuje obnašanje muh in biološko strukturo pajkov, dokler se na koncu ne zaloti, da iz njihove perspektive opazuje ljudi kot “opešane kiklope”: “Ničesar ni, kar bi lahko vrnilo izgubljene besede, ki se kot vešče zaletavajo v luč in omahujejo na tla. Ničesar ni. Prekleto … Ležiš v postelji in odštevaš trenutke, prva zmota, druga zmota, tretja zmota, usodna zmota, ležiš in zdaj veš, da te gleda in se ti roga, da je vseskozi vedela in čakala, da vidiš tudi ti, čudno dvooko bitje, opešani kiklop, velika skrivenčena packa, skrita za zavesami. In muhe niti nimajo sedem tisoč oči, samo šest tisoč jih imajo, ki še vedno bolščijo vate in sprašujejo, bo kaj?” Drugi sklop z naslovom Plavati navzdol se začenja s tridelnim liričnim esejem o smrti sršena, ki ga človeška sila zdrobi na tleh. Bolečina, ki jo čuti ob fizičnem udarcu, se združuje s primarno tesnobo živih bitij, ko pisateljica podrobno opiše njegovo moledovanje za čim hitrejšo smrt: “… pridi, stopi na mojo glavo, vzemi mi bolečino, vzemi mi strah, pridi, globoko bom vdihnil in gledal tvoje stopalo, kako se spušča nad moje otrplo telo, potem bom slišal, kako pokajo prsi in poka hrbet, kako pokajo nožice, kako poka glava. In potem ne bom slišal ničesar več in bo lahko zima …” V razdelku z naslovom Hotel sem seči globoko avtorica opisuje samoto, ki jo začuti igralka na odru, ko je soočena s svojo praznino, otopelostjo in krhkostjo. Ta spominja na drobljivost sršenjega trupelca, ki vse bolj razpada v “neopredeljivo drgetanje komaj še podprtih koščkov zunanje lupine”. Zdi se kot bi pisateljica skupaj s podrobnim seciranjem sršenov, muh in pajkov postopno analizirala obrambne mehanizme človeka, ki v želji po spoznavanju lastnega jedra oz. eksistencialne srži razbija in odmetava kostume, maske in “lupinaste” sloje psihološkega aparata, ki je že a priori ustvarjen na nihilistični grozi in uboju, kot ga opisuje Stara zaveza. V romanu namreč najdemo kar nekaj svetopisemskih alegorij pa tudi močno simboliko v ponavljajočih se dejanjih, kot so razbijanje kristalov – kar bi lahko ustrezalo razbijanju psihičnih blokad. Naraščajoča reka je metafora za ozaveščanje potlačenih čustev, iskanje prizemljitve v prepletu zemlje in vode: “Res je. Voda in zemlja se lahko srečata le na bregu. In če ni bregov, srečanje ostane le privid. Potrebuješ breg. Potrebuješ bilko, ki se je lahko oprimeš, ko se znajdeš sredi rečnega toka, sredi prostrane širine in globine. Potrebuješ breg, sicer ostaneš tam. Sicer samo si. In bližina, si rekel, bližina bo vedno daleč.” Ob branju romana Lucije Mirkac Fortin Petrihorion se ne moremo znebiti občutka dejà vu, kot da bi brali o istih stvareh na vsakič novi ravni ozaveščanja, kot da je branje sámo pravzaprav produkt naših lastnih sinhronicitet in lucidnih sanj, iz katerih ne moremo pobegniti. Kljub poetičnim fragmentom, ki opisujejo številna agregatna stanja bivanja in razkrajanja, se kmalu zavemo, da se za abstraktnimi refleksijami skriva močna in kompaktna dramaturška struktura, ki nas drži v svojem objemu, dokler se z njo ne prebijemo do zadnjega dejanja, ko se reka in hrib v podobi neimenovane ženske in moškega združita: “In bila si reka in bil si hrib, bila sva divje razkrajanje sveta, ujetega v brezvetrje, naraščanje in padanje, vzpenjanje in spuščanje, težka napetost kroženja drug okrog drugega, trepetajoča os približevanja in oddaljevanja…” Branje romana Petrihorion Lucije Mirkac Fortin je kot gledanje filmskega Dekaloga znamenitega poljskega režiserja Krzystofa Kieślowskega, ki vključuje tako analizo raznih psiholoških ekstremizmov znotraj samodestruktivne civilizacije kot tudi poglobljeno študijo o specifični ljubezni in umiranju ...
Transcribe →Lutkovno gledališče Ljubljana: Gospod Gnilc in plešoči medved
2w ago00:02:44Tap to summarizepremiera: Lutkovno gledališče Ljubljana, 21. maj 2026 Radio Slovenija, Ars, 22. maj 2026 V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči gledalci lahko obiskali Poprov Gradec, mesto s trčenimi prebivalci, čudaškimi, zabavnimi in odpuljeno bizarnimi prigodami ter svojevrstnimi znanji in veščinami. V uprizoritvi lutkovno-dramskega potovanja Gospod Gnilc in plešoči medved, ki je nastala po romanu Andyja Stantona, ta prismojena norija z nenavadnimi liki v osnovi gradi na napetosti med dobrim in zlim, med zlobo in sočutjem, ter med estetiko lepega in grdega. Predstavo z lutkami in predmeti, ki je tudi kostumografsko-scenska paša za oči, je režiral Luka Marcen, oblikovala pa jo je večja zasedba z igralci in animatorji; vsak izmed njih je zasedel in se posrečeno prelevil v več vlog v predstavi. avtor besedila: Andy Stantonprevajalec: Boštjan Gorenc – Pižama avtorja dramatizacije: Tatjana Doma in Luka Marcen Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tatjana Doma igrajo: Lovro Finžgar, Maja Kunšič, Iztok Lužar, Gašper Malnar, Alenka Tetičkovič, Alja Krhin k.g., Ajda Pirtovšek k.g. avtorica likovne podobe in scenografka: Volha Milovićkostumografka: Ana Jancavtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekarkoreografka: Lara Ekar Grljoblikovalka svetlobe: Maša Avsec
Transcribe →Kaj Marielle ve
2w ago00:03:01Tap to summarizeV Artkino mreži se je zavrtel nemški film Kaj Marielle ve režiserja Frédérica Hambaleka z zanimivim vprašanjem v središču – kako bi reagirali starši, če bi njihov otrok nenadoma vedel za vse, kar delajo ali o čemer se pogovarjajo? Film, v katerem igrata prvaka nemškega filma Julia Jentsch in Felix Kramer, pa mlada Laeni Geiseler, si je ogledala Tesa Drev. Kaj Marielle ve že v izhodišču ponudi zanimiv miselni obrat, ki je k pisanju scenarija spodbudil tudi Frédérica Hambaleka. V naši družbi je že kar splošno sprejeto, da odrasli še dolgo v najstniška leta nadzorujejo svoje otroke – sprva prek kamer, ki jih namestijo v otroške sobe, pozneje z raznimi aplikacijami na njihovih telefonih in računalnikih. Kako pa bi se starši počutili, če bi otroci nenadoma nadzirali nas oziroma bi o nas vedeli vse – od tega, kaj počnemo, do tega, o čem se pogovarjamo? V filmu Kaj Marielle ve naslovna Marille po klofuti, ki ji jo prisoli sošolka, razvije telepatske sposobnosti in je proti svoji volji v mislih vseskozi prisotna pri starših. Ko jima to pove, sta starša sprva zmedena in mislita, da jima prisluškuje, preden ji začneta verjeti in prva reakcija je samocenzura. Kljub fantastičnemu elementu v zgodbi film gradi na realizmu prikaza družinskih odnosov. Videnja deklice učinkujejo kot katalizator – kar je bilo prej skrito pod površje, vsi neizrečeni občutki, pa tudi dejanja, hitro pridejo na dan. Kot gledalci se vprašamo, če so bile te nadnaravne sposobnosti pravzaprav potrebne za to, da je Marielle ugotovila neke zadeve o svojih starših. V tem smislu film ponudi razmislek o tem, koliko otroci dejansko vedo, ko jim nekaj poskusimo prikriti, ko poskusimo pred njimi odigrati neko vlogo – na primer avtoritete v družini. Film pravzaprav v nekaj potezah in s pomočjo subtilnega humorja razgali, kako veliko temelji na prikrivanju in kako samoumevno se nam to zdi. Prva reakcija je staršev je torej poskus prikrivanja, po tem vsak od staršev po svoje pristopi k iskanju iskrenosti. V tem primeru gre za radikalno iskrenost, ker torej ni možnosti prikrivanja česarkoli, pravzaprav gre za več plasti iskrenosti, saj tudi do sebe nismo vedno povsem iskreni, kaj šele do drugih. To novo iskanje odprtosti nujno sproži val dogodkov, tudi zaustavitev rutine in revizijo staršev glede tega, kdo sta postala v teku let in glede kakovosti njunega medsebojnega odnosa. Obenem se odpre možnost za bolj iskren in bližnji odnos tudi med starši in Marielle, ki ima zdaj jasen vpogled v njune ranljivosti, pomanjkljivosti, šibkosti in v njun medsebojni odnos. Po eni strani je film v tem zelo pozitivno naravnan, po drugi strani pa izpostavi pogojenost ljubezni in ukoreninjenost dojemanja krivde v naši družbi. Kaj Marielle ve je idejno presenetljivo poln film in je tudi zaradi odlične igralske zasedbe, predvsem Laeni Geiseler, ki igra naslovno Marielle, gledalski užitek.
Transcribe →